"Včasih sem bila zelo nestrpna voznica in sem trobila vsakomur, ki je zaspal ob zeleni luči na semaforju. Danes tega ne delam več."
Simpatična Teja Jugovic, ena najbolj uspešnih slovenskih vplivnic, ki je sicer širši javnosti postala znana po udeležbi v resničnostnem šovu Gostilna išče šefa, je prava zakladnica zgodb, povezanih z avtomobili. Tistih bolj, pa tudi tistih manj prijetnih.
Teja, s katerim prevoznim sredstvom največkrat premagujete kilometre?
Z avtom, prav zagotovo. Z mojim Oplom, včasih je to Mokka, včasih Astra, Corsa itd.
Pa obstaja transportno sredstvo, s katerim bi radi naredili še kak kilometer več?
Ja, z letalom, ker to pomeni, da bi več potovala. (smeh)
View this post on Instagram
Koliko avtomobilov pa ste doslej zamenjali?
Kar precej. Že od mladih let sem namreč obkrožena z avtomobili, saj sem opravljala različna študentska dela za avtomobilistična podjetja. To je pomenilo, da sem lahko preizkusila in vozila precejšnje število avtomobilov. Če pa je govora o prav mojih avtomobilih, potem pa sem morda zamenjala kake štiri.
Je pa tudi res, da sem le v roku zadnjih treh mesecev zamenjala tri sponzorske Ople, ker mi pri Avtohiši Sever omogočajo, da jih pogosto menjam.
Kateri pa je bil vaš prvi avto?
Uh, dolgo časa nisem imela svojega avtomobila. Po opravljenem vozniškem izpitu sem vozila očetovo Alfa Romeo, potem pa sva si z bivšim fantom delila avtomobil. Kot moj prvi avto tako štejem šele Peugeot Partnerja, ki sem ga kupila, ko sem spoznala Janija. Dobro mi je služil kar 12 let in letos sem se od njega s težkim srcem poslovila. Žal ni šel več čez tehničnega, sicer bi ga zagotovo še kar vozila. (smeh)
Verjamem, da vas na ta avto vežejo številni lepi spomini. Kateri pa je prvi, ki vam pade na pamet ob misli na štiri kolesa?
Zagotovo avantura s Fičotom. Moja sestra je bila takrat stara kakih 21 let in je od staršev za rojstni dan dobila rumenega Fičkota, pa se je odločila, da takratnega fanta preseneti v Slovenski Bistrici, kjer je služil vojsko. Za sopotnico je seboj vzela mene, takrat sem imela kakih 14 let. Do Slovenske Bistrice sva se po avtocesti vozili kar tri ure, saj je bila največja dosežena hitrost fičkota 80 km/h.
Zadnje sedeže sva opremili z velikim kasetarjem, za baterije katerega sva porabili celo premoženje. Tega v življenju ne bom pozabila. Sicer pa me na avtomobile veže vrsta lepih spominov. Rada namreč vozim. Še preden sem naredila izpit, me je oči vzel seboj na parkirišče, kjer sem se učila vozit. Že pri 14-ih letih sem znala menjati prestave in parkirat. Je pa na avtomobile vezanih tudi nekaj manj lepih spominov, saj sem nanizala tudi par nesreč.
View this post on Instagram
Uh, res?
Ja, kar nekaj avtomobilov sem potolkla. Recimo očetovo Alfa Romeo sem počila na parkirišču. Treščila sem ob robnik ali steber, ne spomnim se več, nakar se je razbila luč. Zvita kot sem, sem koščke pobrala in jih zaselotejpala nazaj. Ker pa sem pozabila nato naknadno dodat sekundno lepilo, je oče čez par dni škodo opazil. (smeh)
Dokler je škoda le na avtomobilu, je vse v redu.
Res je, imela pa sem tudi eno hudo nesrečo. Ravno v času, ko sem spoznala Janija. Takrat sem se odpravila po njegovo sestrično v Italijo. Vozila sem Megana, ki sva ga kupila za delo v tujini. Na avtocesti sem zaradi slabih pnevmatik in slabega vremena izgubila nadzor nad vozilom in zaneslo me je v tovornjak, me na srečo odbilo stran od njega, nato pa vrtelo po cestišču. Povedali so mi, da je pravi čudež, da sem ne samo preživela, ampak jo tudi odnesla brez ene same praske. Imela sem veliko srečo.
Kot rečeno ste že nekaj časa zvesti Oplu. Kaj vas je prepričalo?
Zdaj že drugo leto vozim Ople. Vse skupaj pa se je začelo z Mokko. Enostavno zaljubila sem se vanjo in si obljubila, da če bom kadarkoli kupila avto, bo to Mokka. V tistem času sem prišla v stik z Avtohišo Sever, družinskim podjetjem, ki je zastopnik za prodajo znamke Opel pri nas. Pa smo se dogovorili, da bom predstavljala njihove avtomobile.
Prvo leto sem vozila Mokko, potem Corso in Crosslanda, trenutno pa vozim Astro. Kmalu pa upam, da pod roke dobim, tudi novo Frontero. Vsake toliko časa dobim nov avtomobil in naredim svoj iskreni test ter navedem prednosti in slabosti vsakega vozila. Iskreno, Mokka je še vedno moj favorit, čeprav mi jetudi Astra z vsakim dnem bolj všeč.
View this post on Instagram
Kakšna pa so pravile igre za sponzorska vozila?
Odvisno od vsakega dogovora. Sama imama srečo, zato me pri Avtohiši Sever pri sodelovanju ne omejujejo. Tako lahko povem po pravici, če mi avtomobil ustreza ali ne. Recimo Opel Corsa je ful fajn, ampak po mojem mnenju zaradi svoje majhnosti ni ravno najbolj primerna za družine.
Posnamem lahko tudi zabavne video posnetke in imam različne 'challenge' z avtomobili. Skratka, imam veliko svobode pri ustvarjanju.
Je vaš avtomobil polepljen? Vas na cesti zato ustavljajo?
Zdaj ne, ko pa sem vozila Mokko, sem imela na avtomobilu svoje prepoznavne znake – mojo kapljico in napis Cool Mokkasita (op. Cool Mamacita je Tejin spletni vzdevek). Ker pa so se avtomobili hitro prodajali, smo morali nalepke odstranjevat kot po tekočem traku. Zato zdaj ne vozim več polepljenega avtomobila. To je včasih kar dobrodošlo, saj so sicer ljudje precej bolj pozorni na to, kako voziš, parkiraš itd. in kaj si vzameš iz 'drive-in'-a. (smeh)
Je vaš avto v brezhibnem stanju?
Ah, kje pa. Na srečo imam Dušana, mladega fanta, ki ima svojo avtopralnico, pa vsake toliko časa malo pospravi in očisti moje vozilo. Ker imam otroke, pravila za avtomobil ne pridejo v poštev. Ko pa ga Dušan očisti, je spet kot nov. Tudi v mojem prtljažniku boste našli vse mogoče, od obutve za hribe, do vode in seveda hrane, bunde, skratka celo garderobo. Skrbim pa zanj in ga redno vzdržujem.
Torej bi, glede na povedano, lahko preživeli kak dan ali dva, če bi obtičali v sneženem metežu?
Ja, točno tako. Odslej bo to moj prvi izgovor za nered. (Smeh)
View this post on Instagram
Za kater prekršek pa bi sicer najhitreje dobili kazen?
Glede na prevožene kilometre imam zelo malo kazni. Morda včasih preveč pritisnem na plin, a daleč od tega, da bi divjala po cesti.
Kaj pa vas za volanom najhitreje spravi ob živce?
Vozniki, ki niso prisotni pri vožnji. Ali pa, kadar vidim ljudi na telefonih, ki niso pozorni na to, kaj se dogaja okrog njih. Na cesti smo izjemno ranljivi in skrajni čas je, da se tega zavemo. Nesreča se lahko pripeti vsak moment. Včasih sem bila zelo nestrpna voznica in sem trobila vsakomur, ki je zaspal ob zeleni luči na semaforju. Danes tega ne delam več. Nekdo mi je namreč položil na srce, da nikoli ne veš, kakšen dan je imela ta oseba za seboj. Od takrat sem bolj strpna in razumevajoča.
Preberite še: